Milan 
Ko je Damjan Zabovnik pri štirinajstih letih odkolesaril do Pule in prek Vršiča domov v Velenje, je bilo jasno, da ima pred seboj še veliko pustolovščin. Ena od njih je bila leta 2008, ko je postal svetovni rekorder v vozilih na človeški pogon s prevoženo razdaljo 87,1 kilometra v eni uri. Od tedaj naprej gre le še navzgor.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Kot otrok sem se zelo rad igral. Najraje in pogostokrat kar sam. Z najmanjšo stvarco sem si znal pričarati igračo, stvari sem zlagal skupaj v posebnem vrstnem redu ali si izmišljal igre s kocko ali kovanci … Kot tretji in zadnji otrok v družini sem večino igrač podedoval od sestre in brata, kadar sem dobil kaj novega, pa sem bil ves iz sebe. Ne vem, če sem si ravno pri petih letih zamišljal svoj poklic, ampak že kaj kmalu sem dobil idejo da bi rad razvijal in izdeloval igrače, ali pa da bi bil astronavt. Pri petnajstih letih sem se najbolj navduševal nad poklicem pilota ali eksperimentalnega fizika.
Kdaj ste prvič stopili na športno pot z lezikoli in kakšne spomine imate na tisti čas? Kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?
Kolo je ob meni že od zelo zgodnjih let. Ko smo stanovali še v Velenju, sem z njim s štirimi leti premagal za tisti čas velike razdalje po mestu in občutil, koliko lažje je od hoje. Kasneje sem s kolesom znal že marsikakšno vragolijo, kot so skoki na kupu peska in močna zaviranja. Zelo rad sem se tudi spuščal s preprostim doma narejenim go-cartom po klancu navzdol, ali z alpskimi smučmi v smuku dosegal kar največje hitrosti ali skakal prek izboklin. S kolesom sem že kot 14 letni fant šel v Trst in nazaj, ter do Pule in čez Vršič nazaj v Velenje. Nekje v tistem času sem se seznanil tudi z lezikoli in to predvsem zaradi tega, da bi z manj energije in bolj udobno lahko premagal večje razdalje. Kakšno leto pred tem sta oče in brat že napravila en lezikol, ki je obtičal v stari šari, jaz pa sem se lotil zadeve sam in napravil kasneje še več prototipov. Kolesarjenje je priljubljeno v družini, še posebej moj brat veliko kolesari, kolesaril je tudi moj ded, zato je nekaj pozitivnega vpliva gotovo prisotnega. Moji idoli so danes drugi tekmovalci, ki so kdaj postali ali pa so še zmeraj aktualni svetovni rekorderji.
Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih?
Oče je veliko časa prebil v svoji delavnici in mislim da mu je bilo prav, da sem mu delal družbo, čeprav sem marsikdaj zlomil kak sveder … Izvenšolskih dejavnosti sem imel precej, predvsem povezanih s športom in tehniko. Od staršev sem vselej bil deležen pozornosti ob svojih uspehih, marsikdaj pa sem moral izredno varčevati, da sem si svoje hobije lahko privoščil. Na primer prodal sem daljinsko vodeno napravo, da sem si lahko privoščil bobne in tako pri petnajstih od modelarstva šel bolj resno v glasbeni svet. Kasneje sem z lezikoli več potoval in se udeleževal rekreativnih tekem. Prizadeval sem si, da bi lezikol približal še drugim Slovencem.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Leta 2001 sem absolutno zmagal razvpiti maraton Franja, s svojim lezikolom. Od takrat naprej sva z Matjažem Leskovarjem resneje razmišljala, da bi podrla kak svetovni hitrostni rekord z vozilom na človeški pogon in v dobrem letu je vozilo Eivie I že bilo vozno. Od leta 2004 sem tekmoval sam, z novim vozilom Eivie II. Vseskozi sem resno treniral, preboj pa se je zgodil leta 2008, ko sem postal svetovni rekorder s prevoženo razdaljo 87,1 kilometra v eni uri.
S katerim letom se je začela vaša profesionalna športna pot? Kako se je odvijala? Kakšne dosežke ste dosegli, v evropskem, v svetovnem merilu? Katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Leta 2003 sem se moral odločiti ali preneham s postavljanji svetovnih rekordov ali pa sam postanem voznik, saj je Matjaž prenehal. Vozilo Eivie II sem imel na grobo skonstruirano že kako leto prej in odločil sem se, da nekdo mora dokazati ta izjemen dizajn. S tem vozilom sem postal večkratni evropski rekorder na 200 metrov z letečim startom na višini ter na eno uro. Prvič sem postal svetovni rekorder leta 2008, leta 2009 pa sem postavil še en svetovni rekord in sicer na 200 metrov z letečim startom na nižini, s hitrostjo 107,2 kilometra na uro. Leta 2010 sem z vozilom Eivie III še izboljšal svoje dosežke; prevozil sem 88,7 kilometra v eni uri in 124 kilometrov na uro na 200 metrov z letečim startom na višini. Letos sem vožnje vzvratno naučil tudi Švicarja Francesca Russoja in z vozilom Eiviestretto je on postavil nov svetovni rekord na eno uro, ki zdaj znaša 91,6 kilometra. Finančna in tehnična podpora se je izboljšala predvsem leta 2004 z začetkom sodelovanja s podjetjem Akrapovič, leta 2006 z ameriškim podjetjem Aircrafters, leta 2010 s podjetjem Pipistrel in letos s švicarskim Vonrollinfratec.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Naj se izogibajo razvajenosti. Zavedajo naj se, da je njihova prihodnost odvisna predvsem od lastnih prizadevanj. Naj skušajo starše podučiti, da bodo nekaj znali le, če bodo sami poskusili, ne da samo poslušajo kako se kaj dela, zato naj jim dajo starši čim več priložnosti. Naj ne bodo žalostni, če ne dobijo vsega, kar si zaželijo, ali celo če tistega ne dobijo takoj, kajti le na ta način se njihove želje lahko bolj popolno oblikujejo in zaradi tega bodo v prihodnosti bolje vedeli, kaj resnično želijo početi.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
Verjamem, da so okoliščine v Sloveniji bile v času otroštva teh ljudi takšne, da ni bilo vsega na pretek in so otroci bili manj razvajeni in so se naučili večje vztrajnosti in bolje razvili sposobnost za motivacijo samega sebe. Vse te vrline so izjemno pomembne za dobrega športnika in dandanes ogromno ekstremnih in vrhunskih slovenskih športnikov to potrjuje.
Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Borbenost, samozavest, hrabrost in nepopustljivost menim da so bistvene skupne lastnosti teh izjemnih ljudi.
Ali boste pripravili kakšno šolo za otroke ali kaj podobnega?
Večkrat sem z veseljem dal lezikol na preizkus različnim ljudem, med njimi tudi nekaj otrokom. Na splošno imajo otroci nekaj odličnih lastnosti za razliko od odraslih in sicer radovednost in manj predsodkov, kar je meni zelo všeč. Imel sem že kakšno predavanje o tem športu in teh kolesih ob diaprojekciji, z morebitnim preizkusom lezikolov. Z veseljem pa bom to obudil še kdaj v prihodnosti.
Še nasvet za naše bralce …
Vedno sem se ukvarjal s športom, zaradi ohranjanja svojega zdravja in to priporočam tudi drugim. Ob rednem gibanju in pravilni prehrani je lahko strošek za zdravnike in zdravila dosti manjši. Sam se zato izogibam tudi gledanju televizije in mnogim drugim škodljivim razvadam. In menim, da je to dobra popotnica za vsakogar.
Tia Kemperle