Milan 
Intervju: Aleš Mertelj
Simpatičen nogometaš NK Maribor Aleš Mertelj izstopa predvsem po svojem načinu igre, saj spada med t.i. motorje. Te predstavljajo arhetipski nogometaši, ki so vedno na čelu ekipe, neprestano vlivajo moč ostalim soigralcem, se največkrat podajo v napad in od prvega do zadnjega sodnikovega žvižga neusmiljeno iščejo možnosti za dosego zastavljenega cilja. Prav takšen je tudi Mertelj; lahko igra na levi in desni strani zvezne vrste, v sredini ali pa kot desni bočni igralec. V klubu velja za timskega igralca, ki med tekmo pogosto spodbuja in motivira soigralce. Prav zaradi naštetih lastnosti ga je Adidas izbral za svojega ambasadorja, da ponosno predstavlja kopačke Nitrocharge. Aleš pa je zanimiv tudi izven igrišča; v preteklosti je bil aktiven kot vaterpolist, v družinski gostilni pa se je izkazal kot picopek, lansko leto pa se je prvič znašel v čisto novi vlogi – postal je namreč očka mali Zali.
PETRA MAUER
Leta 2008 ste se kot eden najobetavnejših mladih igralcev iz kranjskega drugo ligaša iz rojstnega Kranja preselili v Koper, mesto, v katerem je vaš brat Sandi tedaj profesionalno igral vaterpolo. Vam je dal kak koristen nasvet, ki vam je prišel prav v nogometni karieri?
Njegovih nasvetov je bilo več. Kot profesionalni športnik je imel možnost igranja vaterpola tudi v Italiji, tako da ima veliko izkušenj iz športa ter življenja nasploh. Največ je bilo nasvetov o vsakdanjem življenju profesionalnega športnika. To, da sva bila skupaj na začetku mojega novega načina življenja, mi je bilo v izredno pomoč.
Iz Kranja v Koper, zdaj ste v Štajerski prestolnici … So selitve za vas stresne ali jih enostavno jemljete kot nujno zlo?
Selitve mi niso predstavljale posebnih težav. Ker sem ambiciozen človek, iščem vedno nove cilje ter izzive. Želim napredovati iz dneva v dan. Mislim, da je ravno v tem razlog, da se hitro prilagodim novemu okolju. Ker pa sem bil do sedaj vedno obdan z zelo pozitivnimi ljudmi, mi je bilo vse skupaj še lažje.
Kje ste se počutili najboljše?
Na začetku ko se preseliš v neko mesto in še nisi vajen drugega okolja seveda pogrešaš določene stvari, vendar to sčasoma mineva in se prilagodiš novemu okolju. Do sedaj sem imel povsod lepe izkušnje, saj je Slovenija nasploh zelo lepa dežela. Obe mesti sta izredno zanimivi. V Kopru so čudoviti pogledi na morje, urejeno mestno jedro, ljudje živijo bolj umirjeno, toplejše je vreme …, medtem ko je mesto Maribor bolj raznoliko, tempo življenja se mi zdi hitrejše, center mesta v katerem je veliko raznih dogodkov je bolje obiskan … Povsod pa sem bil odlično sprejet in sem spoznal veliko dobrih prijateljev, s katerimi sem še danes v stikih. V Mariboru sem sedaj že peto leto, ustvaril sem si družino, tako da se tu počutim bolj domače.
Ste zelo navezani na svojo družino?
Sem navezan na svojo družino. Smo v rednih stikih. Redno prihajajo na naše tekme po celi Sloveniji in spodbujajo tako mene kot celotno ekipo k še boljšim uspehom. Izredno spoštujemo drug drugega in si pomagamo. Ne le starši in brat, tudi sestra spremlja mojo kariero in je največji kritik naših iger (smeh).
V družinski gostilni ste v mladosti pekli pice. Moda veste, koliko pic ste spekli?
Imeli smo dve pizzeriji, ki pa sta sedaj gostinska lokala brez hrane. Spomnim se še časov, ko sem obiskoval vrtec, to je bilo približno kakšno leto ali dve pred osnovno šolo. Starši zaradi velike količine dela popoldneve niso želeli posedati doma, zato so nas po končanem varstvu kakšen dan vzeli v pizzerijo. Tam smo bili vsem najbolj na očeh. V kuhinji smo pomagali pri pripravi jedi, za šankom pa smo se učili komuniciranja z ljudmi ter strežbo. Seveda je bila to za nas otroke le zabava, ki nam je prišla v kri in nam danes v življenju te vrline pridejo še kako prav. Delo, disciplina, odgovornost … vse to je pomembno v življenju. Z leti je bila odgovornost vedno večja. Tako sem lahko spekel tudi svoje pizze. Točnega števila pic se ne spomnim, spomnim pa se, da sem rad poizkušal kakšne nove kombinacije s sestavinami. V zadnjem obdobju pred odhodom v Koper pa sem sem pomagal v strežbi, kajti takrat pizzerij nismo imeli več.
Katera pica je vam najljubša?
Rad imam več vrst pic. Poleg klasičnih sestavin imam na pici rad tudi piščančje meso ali pršut, rukolo, češnjev paradižnik …
Si jo pogosto privoščite? Športniki morate namreč skrbeti za pravilno, zdravo in uravnoteženo prehrano, pica pa ne spada ravno med najbolj zdrav obrok hrane ...
Odvisno v katerem času si privoščiš pico. Po težji aktivnosti kakšna pica margerita, ki je brez šunke, niti ne škoduje, temveč je primeren obrok. Skrbeti moramo ne le za zdravo prehrano, temveč tudi pravilni počitek, nadomestilo tekočine v telesu … skratka, skrbeti moramo za svoje telo. Jaz na primer obožujem zelenjavo, ribe, belo meso, testenine, riž … Posegam po raznovrstni hrani, sem namreč mnenja, da moramo jesti čim bolj raznoliko hrano, ki pa mora biti pravilno pripravljena. Praviloma se izogibam ocvrtim jedem. Zajtrk je bolj ali manj podoben vsak dan. Kosmiči z mlekom, jogurt, sadje, rogljiček z marmelado …
Ker ste vzdrževali gostinsko tradicijo in pomagali, predvidevam, da ne znate zgolj peči pic, temveč dobro kuhati … Je to res?
Nekaj je, kar sem se naučil v pizzeriji, nekaj pa, kar sem se naučil doma ali pri pokojni stari mami. Veliko časa smo preživeli tudi pri starih starših. Učenje pri pripravi domačih jedi je nekaj posebnega. Spremljal sem lahko vse domače kuharske skrivnosti, kjer je občutek pri kuhi najpomembnejši. Moje skromno kuharsko mnenje je, da z dobrimi sestavinami ne moreš skuhati slabe jedi.
S čim bi se lahko najbolj pohvalili? Kateri vaši kulinarični dobroti se večina ne bi mogla upreti?
Ko čas dopušča, zelo rad kaj pripravim. Preizkusil sem se že pri samostojni peki potice, krostate, rib, mehiških piščančjih fajit … Odvisno od želja. Ni me strah kuhanja (smeh).
Kako skrbite za fizično kondicijo?
Naši treningi so primerno dozirani. Treniramo vsak dan, z redkimi prostimi dnevi. V pripravljalnem obdobju je več poudarka na fizični pripravljenosti, kajti tam se nabira osnova za kasnejše prvenstvo. Bolj se približuje prvenstvo, bolj so treningi prilagojeni uigravanju ekipe. Vendar je zahtevnost treningov še vedno na visokem nivoju. V fitnesu smo lahko pred ali po vsakem treningu. Vsak dela tisto kar najbolj potrebuje, da bi bil kar se da dobro pripravljen na tekmo. Niso to vedno le vaje moči. Tako so vaje dnevno različne.
Ali so vas že kdaj pestile resne poškodbe?
Poleg malih poškodb, ki so hitro ozdravljive sem imel eno težjo poškodbo. Pred dvemi leti mi je v stopalu počila kost. Potrebna je bila tri mesečna rehabilitacija. Kost se mi je uspešno zacelila, tako da ta poškodba ni pustila posledic. Ob tej priložnosti se še enkrat zahvaljujem zdravstvenemu osebju za vso pomoč.
Kdaj ste začeli trenirati vaterpolo in zakaj ste pristali v nogometu?
Točnega leta se ne spomnim. Spomnim se edino tega, da sem bil perspektiven ter da so trenerji želeli, da bi ostal v vaterpolu. Nogomet se mi je zdel bolj popularen šport, s prijatelji smo ga redno igrali, igra se ga lahko skoraj povsod, predvsem pa je bolj nepredvidljiv šport. Bolj sem užival in v igranju uživam še danes. Odločitve niti malo ne obžalujem, še vedno pa si z veseljem ogledam tudi kakšno tekmo vaterpola.
Vaterpolo in nogomet sta si res zelo različna športa …
Oba športa sta mi všeč takšna kot sta. Ravno zato sta tako posebna. Zelo se razlikujeta. Igralec vaterpola bi težko izdržal napor pri nogometu in obratno. Nogomet je hitrejša igra z večjim številom nepredvidljivih situacij, medtem ko je vaterpolo izredno zahteven zaradi plavanja ter nenehnega kontakta z nasprotnikom. Pri obeh pa lahko uživaš ter ta užitek deliš z navijači. Je pa res, da je nogomet veliko bolj gledan šport.
Še študirate menedžment? Kako usklajujete treninge, tekme in učenje?
Študij je trenutno na strani. Ko sem odšel iz Kranja, kjer sem obiskoval fakulteto, ni bilo posebne možnosti študija na daljavo. Zaradi tega razloga sem študij za nekaj časa opustil. Za dokončanje študija mi je ostal še zadnji letnik, ki ga po karieri nameravam dokončati.
Imate kakšen talisman za srečo ali kak ritual za srečo, ki ga vedno izvedete pred tekmo?
Dan pred tekmo in na dan tekme so si dogodki vedno zelo podobni. Počitek, kosilo, analiza … Oprema je pred vsako tekmo enako zložena. Mislim, da je edini ritual tik pred tekmo ta, da predno oblečem dres ga poljubim.
Kako bi opisali vaš značaj?
Verjetno bi me lažje opisali drugi. A če se že moram definirati menim da sem pošten, odgovoren, delaven, skrben, rad pomagam drugim, vedno pozitiven, vztrajen …
Kaj od naštetih lastnosti vam pride prav na nogometnem igrišču?
Vse lastnosti mi pridejo prav. Ker je pri nogometu toliko različnih situacij, se verjetno vedno kje izpostavi kakšna.
Bi rekli, da ste kdaj preveč samokritični?
Ne, da sem preveč samokritičen, temveč sem takšna oseba, ki se želi vedno izboljševati.
Kako prenašate morebitne sodniške napake?
Sodniške napake so se in se bodo dogajale. Motiti se je človeško. Vendar ko si oškodovan se težko sprijazniš. Mi vsi treniramo in dajemo vse za to, da osvajamo lovorike … Zato je takrat, ko pride do sodniške napake potrebno biti še boljši, da se sodniška napaka ne bi poznala na rezultatu. Z napako se skušam čim prej sprijazniti, kajti sodniške odločitve se ne da spremeniti.
Kako je sedeti na klopi zaradi rdečega kartona? Kaj gre nogometašu takrat po mislih, o čem razmišlja?
Nasploh ne biti na igrišču je zelo težka preizkušnja za nogometaša. Po mislih gre nešteto stvari na katere niti ne pomisliš, ko si v središču dogajanja. Iz strani vidiš igro drugače. Želiš pomagati, a lahko pomagaš le z besedami. To je nekaj najhujšega. Vedno pa je potrebno verjeti v soigralce in v zmago.
Kako se motivirate, kadar vam enostavno ne gre oz. z igro niste zadovoljni?
Motiviram se tako, da skušam delati še več, sem bolj zbran in razmislim, zakaj je do tega prišlo. Enostavno se želim izboljšati, ker si vedno zadam cilj osvajati lovorike. Za to pa moraš biti najboljši.
Kaj vam predstavljajo zvesti navijači?
Zvesti navijači so s teboj ko si najboljši in ko ti ne gre nič, kot bi si želel. So velika podpora. Naši zvesti navijači so nam v veliko pomoč. Mesto Maribor z Violami, ki so iz celotne Slovenije, predstavljajo dodatno energijo nogometnemu klubu Maribor. Spremljajo nas povsod, mi pa se jim za vso to podporo vedno želimo zahvaliti s pravim odnosom ter zmago.
Kakšen komentar bi dali tistim, ki pravijo, da nogometaši niso najbolj inteligentni …?
Je kar nekaj stereotipov. Veliko podobnega se piše tudi o svetlolasih dekletih, pa imam svetlolaso punco doma in je zelo inteligentna.
Kakšni so kratkoročni in dolgoročni načrti z ekipo NK Maribor?
Cilji NK Maribor so vedno najvišji. Osvojitev vseh treh lovorik v domačem prvenstvu ter uvrstitev v evropsko tekmovanje. Zelo si želimo uvrstitve v ligo prvakov, ki se nam je v zadnjih letih izmaknila.