Jelena 
Rok Florjančič je športnik z dušo in telesom. Že v ranem otroštvu ga je v šport usmeril oče Ivan, sicer tudi sam zaljubljenec v šport, saj je vozil formulo 1 na vodi. Od tod izvira tudi Rokova ljubezen do motorjev in bencinskih hlapov. Danes je Rok reden gost največjih moto-navtičnih tekmovanj in šovov po vsej zemeljski obli, kjer navdušuje predvsem z njegovim najljubšim trikom, imenovanim monkey jump.
Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Pri petih letih sem oboževal dirkače formule 1 in moto GP, želja mi je bila postati eden izmed njih. Pri sedmih letih sem se prvič preizkusil na jet skiju oziroma, kot se lepše slovensko reče, vodnem skuterju. Takoj sem se zaljubil v ta šport. Ko sem dopolnil petnajst let sem spoznal svojega prvega vzornika, Hrvata Krešimirja Erdeca, ki se je takrat ukvarjal s prostim slogom, freestyleom. Ta kategorija in vragolije z jetom, ki jih je izvajal, so mi takoj postale zelo všeč in želel sem si obvladati freestyle tako kot on.
Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od tega športa pričakovali?
Za ta šport me je navdušil oče in kot se spomnim, sem se zelo hitro, leto dni po ‘prvih korakih’ udeležil prvih tekem v jet skiju, ki so bile takrat pri nas in na Hrvaškem. Tekmovali smo v paralelnem slalomu na izpadanje. V spominu mi je ostal takratni naslov v hrvaškem športnem dnevniku. Pisalo je: »Rok, čudo od djeteta«. Takrat sem kot najmlajši tekmovalec na zagrebškem jezeru Jarun zmagal v absolutni kategoriji med vsemi odraslimi. In to je bil začetek moje športne poti. Ker sem še kot otrok deklasiral veliko starejšo konkurenco, so starostno mejo za naslednja tekmovanja dvignili kar na 14 let. Toda to mi je dalo le dodatnega zagona. Ko sem lahko začel spet tekmovati, sem naslove vnovič osvajal kot za šalo.
Kako sta vaša starša odreagirala, sta vas spodbujala pri vaših izvenšolskih športnih dejavnostih? Katere so bile te dejavnosti?
Od vsega začetka so mi starši in stari starši vedno stali ob strani in me pri vseh mojih športih spremljali in spodbujali. Ves ta čas sem zraven jet skija do 15 leta treniral tudi motokros, kjer sem prav tako dosegal izvrstne rezultate. Treniral sem tudi akrobatiko in poleti še vedno zelo rad smučam na vodi.
Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Da gre zares sem spoznal leta 2001, ko sem prvič šel na tekmo evropskega prvenstva. To je bila finalna tekma v Italiji in takrat sem v kategoriji freestyle tudi zmagal. Tisti dan lahko označim za začetek moje športne kariere v kategoriji freestyle. V naslednjem letu sem že osvojil naslov svetovnega prvaka v kategoriji freestyle amater. Bil sem tudi dvakratni evropski prvak v kategoriji PRO – freestyle, večkratni državni prvak, prvak pokala Alpe adria in leta 2008 sem dosegel moj največji uspeh, naslov svetovnega prvaka med profesionalci. To leto se nameravam ponovno udeležiti svetovnega prvenstva, na katero se že resno pripravljam, saj želim ponoviti uspeh in doseči najboljši rezultat.
Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Otrokom svetujem naj se čim več ukvarjajo s športom, ki jim je ljub, ki ga imajo radi in da naj bodo pri tem vztrajni.
Slovenija je polna odličnih špornikov. Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Menim, da je vsem uspešnim športnikom skupna izjemna vztrajnost, volja, tekmovalnost, želja po uspehu in dobrih rezultatih. In seveda talent.
Ali boste pripravili šolo za otroke, boste vzgajali naslednike?
O šoli jet skija sem velikokrat razmišljal, vendar še tega nisem uresničil. V Sloveniji imamo za ta šport slabe pogoje zaradi kratke sezone in premalo mest za treninge, kjer je to dovoljeno. Ideje še nisem opustil, kaj pa bo v prihodnje, bomo pa videli.