Darjan 
17. oktober že od leta 1992 obeležujemo kot mednarodni dan boja proti revščini. Dejstvo je, da revščina postaja vse bolj pereč problem, tako po svetu kot tudi v Sloveniji, trenutna zdravstvena in vse bolj tudi socialna kriza pa je stiske posameznikov le še poglobila in jih še dodatno razgalila. Boj proti revščini, ki se v veliko primerih prepleta z boleznijo in socialno izključenostjo, bi tako moral pristati na najvišjem mestu naše prioritetne lestvice, sploh če so v žalostne zgodbe slehernega vsakdana vključeni tudi naši najmlajši. K sreči naša družba premore srčne ljudi, ki so postali glas vseh tistih, ki jim je življenje namenilo pretežko breme, da bi lahko spregovorili sami in se iz brezna revščine povzpeli do svetlejše prihodnosti. Eno najvidnejših imen pri nas, ki že leta iz dneva v dan bije ta boj in razdaja svojo pozitivno energijo, je zagotovo Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Moste-Polje. Zares srčno gospo smo tokrat povabili, da spregovori tudi za našo revijo – o svojem delu, poslanstvu, o težkih zgodbah, s katerimi se srečuje, pa tudi o zdravju in o tem, od kod črpa energijo za uresničevanje svojega plemenitega poslanstva.
Darjan Lapanje
Foto: Miran Juršič
Gospa Anita, sklop intervjujev, ki jih objavljamo v naši reviji, smo poimenovali »srčni ljudje« in seveda smo mednje uvrstili tudi vas. Kdo oz. bolje rečeno kakšni pa so po vašem mnenju srčni ljudje?
»Najprej iskrena hvala, da me štejete med srčne ljudi. Veliko mi pomeni, da ljudje pravzaprav podpirajo to, kar s sodelavci živimo in počnemo. Zame so srčni ljudje vsi, ki vidijo krivice. Vsi, ki so se pripravljeni ozreti okrog sebe in dati del sebe, del svojega časa tistemu, ki ga potrebuje. Torej ljudje, ki se zavedajo, da eden brez drugega ne moremo živeti, ne moremo napredovati in ne moremo ustvarjati dobre, strpne in solidarne družbe.«
Pri svojem delu se srečujete z najrazličnejšimi, navadno težkimi zgodbami. Kaj je tisto, kar vas žene, da vztrajate v tem plemenitem poslanstvu, četudi se včasih zdi, da je vse skupaj podobno »boju z mlini na veter«?
»Res se srečujemo z zelo težkimi zgodbami, a vsem je skupno to, da najdemo načine za pomoč. Skupno jim je tudi to, da družine spreminjajo svoja življenja na bolje, saj jim damo upanje in znanje za napredovanje.
Kot v boju z mlini na veter pa se zares počutim ob nenehnem predlaganju sistemskih sprememb, za katere pa ni in ni posluha. Smo humanitarna in obenem organizacija civilne družbe, ki je dnevno v stiku z ljudmi, ki bijejo bitko z revščino. Niso sami krivi in brezno revščine jih grabi globlje in globlje prav zato, ker ni sistemskih rešitev, ki bi bile usmerjene v reševanje težave. Vse sistemske rešitve stiske le blažijo, prosilcev pa ne opremljajo z znanjem, s psihosocialno podporo, da bi premagali nastale težave, ki jih povzroča revščina.
Poleg tega je zares veliko obtoževanja s strani javnih oseb, tudi politikov, da je revščina posledica lenobe. Vsak dan smo lahko priča dejstvu, koliko vrat se zapre, ko so ljudje v stiski, pa tudi temu, kakšno moč potrebujejo, da ta vrata lahko ponovno odprejo.«
Slovenci zase radi rečemo, da smo solidaren narod, ki zna prepoznati stisko sočloveka in mu priskočiti na pomoč. Kakšna je vaša izkušnja – je temu res tako, ali pa je takih le peščica in se kot družba spreminjamo v narod individualistov, ki jim je za sočloveka bolj malo mar?
»Mnogokrat mi postavijo takšno vprašanje. Sprašujem pa se, če je med nami res toliko individualistov, da se moramo o tem že spraševati. Glede na to namreč, koliko ljudi je pripravljenih pomagati družinam v stiski, težko rečemo, da smo individualisti.
Slovenci smo zagotovo solidarni. Prav tako pa je gotovo, da je treba solidarnost spodbujati in negovati, razvijati in graditi. Ljudje, s katerimi se srečujemo, solidarnost privzgajajo svojim otrokom in spodbujajo prijatelje in sorodnike, da naredijo nekaj dobrega. Če bomo nadaljevali v tej smeri, če si bomo kot družba prizadevali za strpnost, spoštovanje in sodelovanje, mislim, da smo na dobri poti.«
Ob bližajočih se prvonovembrskih praznikih smo osrednjo pozornost tokrat namenili temi, ki zadeva vse nas, a je vse prevečkrat tabu in o njej (pre)malo govorimo. V mislih imam izgube najdražjih, poslavljanje, osamljenost… Z vsem naštetim se zagotovo pogosto srečujete tudi pri svojem delu. Kakšen pa je vaš pogled na ta žalosten, a skorajda neobhoden del življenja? Kaj je po vašem mnenju tisto, kar lahko posameznika v takih trenutkih dvigne in »vrne« nazaj v življenje?
»Žal je smrt, ki je zares neobhodna, velikokrat tudi vzrok za revščino. Nemalokrat pa tudi njena posledica. Vsekakor ljudje ob stiku s smrtjo potrebujejo čustveno oporo. Širšo družino, prijatelje, znance, tudi podporne skupine… Odvisno od posameznika. Resnica je, da vsi stari običaji, povezani s smrtjo – od številčnega pogreba pa do 40 dnevnega žalovanja – niso iz trte izviti. Potrebujemo medsebojno povezanost in krog ljudi, ki takrat poskrbi za najosnovnejše. S hitrim načinom življenja se to izgublja, a se mi zdi pomembno, da tudi to na nek način negujemo.
In prav imate, preveč pogosto se srečujemo s tragedijami družin in si ne predstavljamo kako bi le-te brez podpore, ki jim jo nudimo, izšle iz nastalih situacij.«
Ker se v naši reviji večina tematik vrti zlasti okoli zdravja, se le-temu seveda ne moreva izogniti. Kaj za vas predstavlja pojem zdravja?
»Zdravje je zelo širok pojem. Zagotovo ni omejen samo na fizično kondicijo, temveč je tudi notranja stabilnost pomembna za zdrav življenjski slog, če temu lahko tako rečem. Sama sem se pred nekaj leti poškodovala in mirovanje je bilo izjemno zahtevno. Vendar pa se zlomi in fizične poškodbe prej ali slej nekako zacelijo. Veliko težje pa se celijo notranje rane.
Ob pogovorih z družinami, ki živijo v revščini, ugotavljamo, da se le-ta mnogokrat prepleta z zares težkimi zdravstvenimi težavami. Pogosto so te vzrok za revščino, večkrat pa tudi njena posledica.«
Zagotovo pa pri vsem naštetem veliko vlogo igra tudi psiha. Že v prejšnji številki smo o tem razpredali s Petro Majdič, ki je bila mnenja, da je zdrava psiha celo bolj pomembna oz. je predpogoj za fizično zdravje. Kaj pa o tem menite vi?
»Zagotovo je psihično zdravje izjemno pomembno. To opažamo še predvsem v zadnjih letih, ko je ozaveščenost o tej problematiki večja, dostopnost do strokovnjakov pa izjemno slaba. Ljudje imajo težave in psihične bolezni niso več tabu, a pot do reševanja duševnih težav je še vedno težka.
Na tem področju smo aktivni tudi pri nas in ustvarjamo programe, da je socialno šibkim skupinam dostopna vsaj neka vrsta pomoči. A strokovne pomoči nevladne organizacije ne bomo mogle nadomestiti. Zato pa me skrbi vedno večje pojavljanje oblik samopomoči, ki je vprašljive kakovosti, saj ne prinaša dolgoročnega učinka. Seveda pa se tudi sama strinjam s trditvijo, da sta psihična stabilnost in zdravje predpogoj za fizično zdravje.«
Se vam je kdaj zgodilo, da so se vas težke usode ljudi, s katerimi se srečujete, dotaknile do te mere, da so negativno vplivale tudi na vašo psiho? Ali pa je na drugi strani zadovoljstvo, ko sočloveku pomagate in težko zgodbo pripeljete do vsaj malo srečnejšega konca, tisto, ki pretehta?
»Zagotovo so te zgodbe že vplivale name. Večkrat – kajti zares sem močno čutna oseba. Tudi sama občasno potrebujem pomoč pri reševanju stisk. Večinoma mi sicer zadošča gibanje v naravi, a vendarle se kdaj pa kdaj poslužujem tudi pogovorov z našimi strokovnimi sodelavci in se udeležujem izobraževanj. Seveda pa so spodbudne tudi dobre rešitve za vse več težkih zgodb otrok in družin v Sloveniji.«
Če bi se lahko vrnili v otroška leta in vse začeli znova – bi se še enkrat odločili za enako pot oz. poslanstvo?
»Po pravici povedano – mislim, da se nisem sama odločila. Prav to poslanstvo mi je bilo na nek način dano ali pa namenjeno. Zato ne vem, če bi se lahko v drugem in drugačnem življenju temu izognila. Hoté zagotovo ne.«
Verjamem, da ste neprestano vpeti v delo, ki ga opravljate. Pa vseeno – kaj pa je tisto, kar Anita Ogulin najraje naredi za svojo dušo, ko ima, denimo, prost sobotni večer?
»Zelo cenim čas z družino, rada berem, uživam v naravi, rada se družim s sodelavci in prostovoljci, pa tudi vodim otroke na letovanja in tabore. Rada se družim s prijatelji, napolni pa me tudi glasba. Rada tudi vrtnarim, pospravljam, pečem…. Lahko bi rekla, da zelo skopo odmerjene proste trenutke namenim za vse našteto.«
Čisto za konec pa še eno, bolj hipotetično vprašanje. Če bi imeli možnost izbrati kogarkoli od znanih osebnosti, tudi tiste, ki so že pokojni – koga bi si želeli spoznati in ga povabiti na večerjo?
»Zdi se mi, da bi nas bilo zares veliko, med njimi tudi Maria Montessori (italijanska zdravnica, učiteljica, filozofinja in dobrodelnica; op. a.), Mahatma Gandhi (nekdanji indijski politik, odvetnik in aktivist; op. a.) in številni drugi, s katerimi bi delili izkušnje, pogled na svet in pripravljali realne programe za bolj pravično in dostojno družbo.«