Domov Intervju Zmago Sagadin: Šampioni so tisti, ki nikoli ne odnehajo

Zmago Sagadin: Šampioni so tisti, ki nikoli ne odnehajo

6 ogledov

Zmago Sagadin zase pravi, da je eden tistih srečnežev, ki že celo življenje dela to, kar ima rad. Ja, vsak dan dvakrat gre z veseljem v službo, in podobno srečo bi želel vsakomur na svetu. Z Olimpijo in Crveno zvezdo je osvojil 25 naslovov, njegov dosežek pa je več kot 60 narejenih evroligaških igralcev in enajst NBA igralcev. Neskončna košarkarska strast ga je spremenila v entuzijasta brez primere, ki o sebi pravi: nisem vedno zmagoval, nikakor pa nisem nikoli odnehal in zato sem bil uspešen. Od Slovenije na Eurobasketu pričakuje – medaljo.

Kaj ste želeli postati, ko ste bil stari pet in kaj, ko ste imeli 15 let?
Mislim, da je bila moja najzgodnejša želja postati pilot; letal je bilo takrat bolj malo v zraku in zdela so se mi magična. Desetletje kasneje sem bil že zaljubljen v košarko in jasno, da je v meni tlela želja, da postanem vrhunski košarkar.

Kdaj ste prvič stopili na športno pot? Kakšne spomine imate na tisti čas, kdo vas je vodil, kdo je bil vaš idol in kaj ste od športa pričakovali?
V osnovni šoli sem začel resno vaditi, pozimi smučanje in poleti plavanje, vseskozi pa me je vleklo k žogi: košarka, nogomet, rokomet … in že pred koncem osnovne šole sem dokončno »pristal« v košarki. Ves prosti čas sem prebil na zunanjem košarkarskem igrišču, nikoli ni bilo dosti, s puško so me preganjali z igrišča. Moj prvi idol je bil prof. Mile Čepin, odličen igralec in moj prvi resnejši trener pri celjskem košarkarskem klubu. Košarko sem vzljubil, bila mi je užitek in zabava in sprostitev, pa tudi priložnost, da pokažem koliko zmorem. Kaj sem pričakoval? Pričakoval sem uspeh zase in za svoj kolektiv, ambicije pa so segale do neba.

Kako sta odreagirala vaša starša? Sta vas spodbujala pri vaših športnih aktivnostih?
Starša sta bila oba bivša športnika in sta me povsem podpirala. Zlasti mama, ki je bila tudi zaljubljena v šport in zraven še agresivka in »fajterka«, me je strašno podpirala. Včasih, ko sem imel krizo, me je hrabrila in priganjala, ter bila moj zvesti navijač in tudi kritik.

Kdaj je prišel trenutek, ki se mu pravi »zdaj gre pa zares«?
Zares se je začelo, ko sem po treh operacijah kolen z 21 leti moral zaključiti igralsko pot in se mi je podrl svet. Ker pa se brez košarke ni dalo živeti, sem naslednje leto postal trener in to počnem še danes.

S katerim letom se je začela vaša trenerska pot in kako se je odvijala? Na katere dosežke ste kot najuspešnejši slovenski trener najbolj ponosni in katerih trenutkov se najpogosteje in najraje spominjate? Katere prelomnice v karieri bi izpostavili?
Leta 1974 sem postal članski trener v KK Kovinotehna Celje in več kot pol igralcev v moji ekipi je bilo starejših od mene in težko jih je bilo »držati za rogove«. Kot mlad in nadarjen trener sem imel podporo v slovenski in jugoslovanski košarkarski zvezi, ki sta me, ob lastni participaciji, kar štirikrat poslali na strokovno izpopolnjevanje v domovino košarke ZDA. Po povratku sem pričel graditi svojo košarkarsko filozofijo, ki ni bila nič drugega kot kombiniranje jugo košarkarske šole s tistim, kar sem videl in se mi je zdelo dobro v ZDA. Po sedmih letih na čelu celjske košarke me je pot vodila v Maribor, kjer sem bil štiri leta, in naprej v Ljubljano, kjer sem bil na čelu Olimpije celih 17 let kar je nenormalno in nenavadno v trenerskem svetu. Nadaljeval sem po bivši »jugi« in sicer Split, Beograd in Zadar – treh gigantih nekdanje skupne države. Pa na Poljskem in v košarkarski državi Litvi sem delal … Moj prvi veliki trenerski uspeh je bil naslov prvaka Jugoslavije z mladinsko celjsko ekipo iz katere so izšli izjemni košarkarji: Pipan, Golc, Hauptman, Tovornik, Janžek, Medved … Moje življensko trenersko delo pa je vsekakor evropsko uspešna ljubljanska Olimpija in osvojeni Evropski pokal v letu 1994, pa tretje mesto na rimskem fianalu leta 1997, osvojena Jadranska liga v letu 2002. Še bi lahko našteval. Skupaj sem z Olimpijo in Crveno zvezdo osvojil kar 25 naslovov. Moj dosežek je več kot 60 narejenih evroligaških igralcev in enajst tistih, ki so se prebili do lige NBA. V trajnem spominu mi je tudi leto 1991, ko smo na noge postavljali prvo slovensko košarkarsko reprezentanco, katere prvi trener sem bil. Najtežji trenutki pa so povezani z razpadom bivše države, ko smo morali izgubljeni »jugo« košarkarski prostor nekako zamenjati z evropskim ali »umreti«. Uspeli smo in to prokleto dobro, Tivoli se je šibil, vrste za vstopnice so segale čez pol parka, Olimpija pa je zmagovala …

Kaj bi otrokom, ki s šestimi leti vstopajo v devetletko, svetovali in položili na srce?
Da je ob šoli in družini šport najlepša stvar, vse troje skupaj pa dobitna kombinacija v njihovem odraščanju. Manj za računalnik in več ven na igrišča, se igrati in tekmovati ter krepiti svoje telo. Tekmovati pa ne pomeni vedno zmagovati, kajti nihče vedno ne zmaga. Zame so šampioni tisti, ki nikoli ne odnehajo.

Slovenija je polna odličnih špornikov. Tako mala dežela, pa toliko šampionov … Zakaj, mislite, da je tako?
To izhaja še iz jugoslovanskega okolja, ki je šport globoko vsadil že v osnovno šolo, zastrupil otroke s športom in jih sistematično usmerjal in razvijal. Na žalost ta model popušča oziroma se opušča. Vsekakor pa smo Slovenci športni narod, smo tekmovalci in borci.

Katero skupno lastnost bi jim prisodili, ne glede na to, ali gre za individualne ali za skupinske športe?
Slovenci smo delovni in vztrajni, kar ob sistematičnem delu in permanentnem selekcioniranju prinaša vrhunske rezultate. Mislim, da slovenski športniki svoj potencial iskoristijo »do nohtov«.

Kaj pričakujete od slovenske reprezentance na EuroBasketu 2013?
Pričakujem medaljo, ki si jo ta rod košarkarjev, ki se počasi poslavlja, tudi zasluži in jo je vsekakor ob močni podpori tudi sposoben priboriti.

Od katerih igralcev pričakujete največ?
Nosilci bodo vsekakor Goran Dragić, Udrih, Laković, Nachbar, Begić, Slokar, Domen Lorbek, Zoran Dragić, Murić … imena, ki jih v košarkarskem svetu izgovarjajo z spoštovanjem.

Kateri igralci so najbližje optimalne kondicije in kateri morajo do 4. septembra še trdo delati zanjo?
To bo pokazalo testiranje začetnega stanja, ko se fantje zberejo. Verjamem, da bodo prišli vsi v dobrem stanju, tako, da bodo priprave še uspešnejše.

Kako komentirate dejstvo, da Erazem Lorbek ne bo mogel nastopiti za našo reprezentanco? Je to za Slovenijo velik malus? Kdo ga bo nadomestil?
Vse države imajo zaradi natrpanosti tekmovanj, preutrujenosti igralcev in predvsem poškodb tekom ligaških tekmovanj problem zbrati vse najboljše v reprezentanco. Igralci bi morali imeti kakšno poletje prosto, da se regenerirajo. V primeru Erazma ne gre za izogibanje, gre za težjo poškodbo obeh kolen, gre za dve operaciji, preprosto nemogoče je, da igra na tem evropskem prvenstvu. »Kogar ni – brez njega se mora« je izrek, ki pomeni, da je v košarki moč kolektiva nad močjo posameznika. Mislim, da bo selektor znal zakrpati nastalo luknjo.

Kako komentirate skupino C, v kateri igra Slovenija? Kakšne so naše zmožnosti in kakšno razvrstitev napovedujete?
Mislim, da se bodo Slovenija, Hrvaška in Španija borile za vrh v skupini C iz katere bo naša ekipa brez problema napredovala vse do finalnega dela v Stožicah. Tam bo pa težko. Zlasti bodo nevarne še Francija, Rusija, Srbija, Litva, Grčija in še kakšno presenečenje, kot je bila predlani Makedonija. Vsekakor bomo v bitki za medalje in verjamem v naše fante.

Kakšen je vaš komentar na dogajanje v slovenski košarki v zadnjih petih letih? Kaj bi Slovenija morala narediti, da bi izrabila vse svoje znanje in izkušnje in znova zmogla preboj?
Slovenska klubska košarka, ki – jasno – producira tudi igralce za reprezentanco, dramatično pada in je sedaj, po izpadu Olimpije iz Evrolige, izgubila stik z evropsko kakovostno košarko, kar je katastrofa. Na žalost ne vidim kdo in kdaj bo to padanje zaustavil oziroma obrnil krivuljo navzgor. Gobezdanje politikov na čelu klubov zagotovo ne. Upam, da bi odmeven rezultat naše reprezentance na domačem evropskem prvenstvu lahko vsaj dvignil razpoloženje in privabil mlade v ta prelepi šport. Klubi bi morali voditi boljšo strokovno politiko, ki bi jo morala usmerjati KZS.

 

Mitja Pirc

© Vse pravice pridržane | Tridea d.o.o., Podkraj pri Zagorju 3A, 1410 Zagorje ob Savi