Špela 
Darja Žnidaršič
Živali so z ljudmi povezane od nekdaj. Sprva skupaj kot lovci, potem delovni tovariši, kot domači vir hrane in pa tudi kot hišni ljubljenčki v namen užitka in ugodja.
Jamske risbe prikazujejo ljudi in volkove sedeti ob istem tabornem ognju. Egipčani so bili s svojimi hišnimi ljubljenčki celo pokopani, tako da so lahko ostali skupaj za vedno. Egipčanske poslikave na stenah so polne mačk in opic.
Začetki segajo v deveto stoletje
Prva dokumentirana uporaba živali v terapevtske namene sega v deveto stoletje v mesto Gheel (Belgija) kot oskrba živali in življenje z živaljo v skupnem prostoru. Leta 1792 so živali služile za zdravljenje v kraju Retreat York v Angliji, od koder prihajajo pionirji za humano in moralno ravnanje s psihično bolnimi. Del njihove terapije je bilo vrtnarjenje ter skrb za živali, zlasti ptice in zajce. Zanimivo je, da je bila tudi zaščitnica in ustanoviteljica medicinskih sester Florence Nightingale ena od pionirjev te vrste zdravljenja. V svoji knjigi Napotki za zdravstveno nego je omenila, da »… male hišne živali služijo kot odličen spremljevalec za bolne«.
Načrtno delovanje se je začelo z naključjem
Leta 1867 so živali uporabljali pri zdravljenju epileptičnih bolnikov v Nemčiji. Bolniki so skrbeli za živali, največkrat ptice, mačke, pse in konje. Leta 1919 je bila za terapijo predlagana uporaba psov in leta 1942 so uvedli načrtni program, ki vključuje pse ter celo interakcijo s plazilci in dvoživkami, ki so bivale v bližnjem gozdu. Prav v tem času se je začelo načrtno delo oziroma terapije s pomočjo živali, za sam začetek pa nekako štejemo leto 1964, ko je ameriški otroški psihiater Boris Levinson naključno odkril, da so njegove seanse z otroki, ki imajo težave pri komunikaciji in vzpostavljanju stikov z ljudmi, veliko večji uspeh, kadar je prisoten njegov pes.
Dve usmeritvi: aktivnosti in terapije
Svet zdravljenja s pomočjo živali tako dobi dve novi, bolj usmerjeni veji, kjer žival postane človekov partner pri zdravljenju. Prva veja pomeni aktivnosti s pomočjo živali (AAA), kjer za to usposobljena prostovoljec in žival izvajata vnaprej določeno terapijo v bolnišnicah, domovih za ostarele in drugje. Kot druga veja se oblikuje terapija s pomočjo živali (AAT), kjer za to usposobljeni strokovnjaki, kot so zdravstveni delavci ali specialni terapevti, uporabljajo živali za terapijo. Žival v očeh človeka tako dobi dodatno vrednost.
Pet terapija – stik z živaljo
Do tega trenutka je bil človek v terapijah postranskega pomena. Njegova vloga je bila enaka nalogi vsakega lastnika živali, to je, da poskrbi za to, da je njegova žival uravnotežena, zdrava, srečna, zadovoljna ter da ima z njo odnos, ki nudi živali varnost in zaščito v vsakem trenutku. Žival, ki ima izpolnjene te pogoje, je že v osnovi terapevt, brez posredovanja človeka.
Že sama prisotnost živali nam prinaša mir, spokojnost, srčnost, nam polni dušo, izvablja nasmeh in srečo ter polni prostor s čisto energijo. Gledanje rib, ki plavajo v akvariju, opazovanje konjev na paši, hrčka pri hranjenju, je lahko zelo pomirjujoče in sproščujoče. Nepristranskost živali in njena brezbrižnost za status človeka, njegov videz in čustveno stanje, ki sicer obremenjuje odnose med ljudmi, je za človeka blagodejna in odrešilna. Vsa ta pozitivna energija, vdanost, občutek popolnega razumevanja, komunikacija z živaljo na nekem posebnem, neverbalnem nivoju in brezpogojna pripravljenost sprejemanja nam daje občutek sreče, vliva samozaupanje, vero vase in pozitiven pogled na svet. Vrača samozavest, odpira videnje in širi obzorje novih možnosti. Krepi povezanost z okoljem, soljudmi ter prostorom, spodbuja solidarnost, dviga občutek sprejetosti, delavnosti, vodi k nenasilju, dobri komunikaciji, pripravljenosti nuditi pomoč, sočutju, dobremu odnosu do narave in zdravemu sprejemanju drugačnosti.
Darja Žnidaršič je medicinska sestra in terapevtka ter učiteljica po Tellington