Milan 
Glina je bila že od nekdaj človeku v veliko pomoč. Poleg sonca, zraka in vode, od katerih prejema temeljno življenjsko moč, je glina najmočnejše sredstvo za fizično regeneracijo. V glino so zaupali že mnogi ljudje pred nami. Egipčani so jo uporabljali za mumifikacijo umrlih, kar pomeni da so poznali njeno očiščevalno moč. Hvalila sta jo tudi zdravnika, Arabec Avicena in pa znameniti grški strokovnjak za anatomijo Galen, še veliko prej pa ji je poglavje v svoji knjigi Zgodovina narave posvetil rimski naravoslovec Plinij starejši.
»Lahko si mislimo, da so glino uporabljali v antiki zato, ker niso poznali učinkovitejših sredstev. In vendar je glina v novejši dobi prišla v rabo pri naravnem zdravilstvu. Največ so k temu prispevala velika nemška imena naravne medicine kot so Kneipp, Kuhn, Just in Felke. Župnik Kneipp je zapustil dragocene zapiske o zdravljenju z glino knjigarnarju Adolfu Justu. Pod njegovim vplivom se je zdravljenje z glino zelo razširilo,« pojasnjuje Janez Ferjuc iz komenškega podjetja Bolus, ki se že dolga leta ukvarja z glino in njenimi zdravilnimi učinki.
Kaj glina sploh je?
Oznaka glina je splošna in obsega naravne mineralne zmesi, v katerih prevladujejo eden ali več mineralov iz skupine gline. Najpomembnejši so kaolonit, illit, kloroit in montmorillonit. Izjemno pomembna lastnost gline je njena absorbicija ali vpojna moč. Zaradi nje lahko glina vsrka določene radioaktivne elemente in s tem čisti okolje v naši neposredni bližini. Ferjuc: »Glina deluje protivnetno, antiseptično, protignojno, vpija škodljive snovi, pline, bakterije … Mikroskopsko drobna zrnca vežejo vodo in druge snovi v samo celično strukturo. Ko celice nabreknejo, vanje lažje prodirajo številni elementi in minerali. Glina vsrka vase vse negativne snovi, težke kovine in odvečne količine vode, zato že uporabljeno glino vedno zavržemo, saj so v njej nakopičene telesu škodljive snovi. Najdemo jo skoraj povsod v naravi, vendar jo moramo znati pripraviti,« poudarja sogovornik.
Vrste gline
Poznamo belo, sivo, rjavo, rdečo in zeleno glino. Barva gline je odvisna od zelo majhnih količin raznih primesi in stopnje oksidacije pri preperevanju. »Izkušnje kažejo, da je glina aktivnejša, čim dlje je izpostavljena soncu, zraku in dežju,« nam pove strokovnjak in doda, da je geološko gledano glina sestavljena iz silicija, magnezija, natrija, kalija, železa, kalcija in drugih elementov.
Vsestranska uporaba
S pomočjo njene absorbcijske moči uničuje bakterije, pritegne nase vse kar je strupenega, doda kar je premalo, odvzame kar je preveč, pri vnetjih, razjedah ali celo čiru glina deluje zelo aktivno, saj odstranjuje uničene celice in pospešuje njihovo obnovo, ureja presnovo in deluje kot spodbujevalec številnih organov, izboljša se krvna slika, preprečuje prehlade, vnetja in drugo. »Najbolje je, da glino pijemo preventivno trikrat letno. Tako bomo lahko preprečili marsikatero težavo,« razlaga Janez Ferjuc.
Previdnost pri uporabi in predoziranju
Gline ne smemo uporabljati med kemoterapijo, ko jemljemo antibiotike, prve štiri mesece nosečnosti, ter po porodu, če dojimo do sedmega meseca. Tudi otroci do petega leta starosti naj je ne uporabljajo. Pri njenem uživanju morajo biti pazljivejši bolniki z visokim krvnim tlakom, sladkorno boleznijo in boleznimi ledvic, žolčnimi težavami, srčno-žilnimi obolenji, težavah s ščitnico in hormonskih terapijah. »Če imate katero od naštetih bolezni glineno vodo uživajte tri tedne, vsak drugi dan, potem naredite teden premora in nato lahko pijete glineno vodo že vsak dan, spet tri tedne. Glino lahko pijemo tudi več mesecev, z vmesnimi tedenskimi pavzami,« pove sogovornik in doda, da je povprečna dnevna doza za odrasle ena kavna žlička, za otroke od petega do desetega leta pa pol žličke. »Nikoli se ne smemo predozirati, ne odrasli ne otroci.«
Stik s kovino, folijo in polivinilom je prepovedan
Če ste se odločili za glinene obloge, bodite disciplinirani in jih ne prekinjajte, tudi začasno ne, ker je glina izjemno aktiven dejavnik in izzove procese, ki se verižno sproščajo po vsem telesu. Terapija mora trajati najmanj 20 dni, lahko pa tudi dlje odvisno od težav oziroma bolečin. Pri oblogah moramo pazljiveje ravnati pri težavah z želodcom, ledvicami, ščitnico in glavo. Vedno začnemo z manjšimi in krajšimi oblogami, svetuje Janez Ferjuc. »Obloga naj bo debela centimeter in deluje naj le eno uro. Če po enem tednu ni reakcij in telo glineno oblogo dobro prenaša, lahko naslednji teden obloge povečate do dveh centimetrov, čas pa podaljšate največ na štiri ure. Takšno terapijo ponavljamo najmanj 20 dni oziroma do izboljšanja ali odprave težave; lahko tudi več mesecev. Če se glina med postopkom posuši, jo odstranite, ne glede na čas delovanja. Prav tako glino odstranimo, če se pojavi huda bolečina. Naslednji dan terapijo ponovimo. Glede na to, kako močno glina učinkuje in kakšne reakcije izzove, ne smemo istočasno polagati obloge na več pomembnih organih. Upoštevati je treba tudi telesno odpornost bolnika in paziti, da ga ne bi preveč utrujali s prepogostimi oblogami,« svetuje previdnost sogovornik.
Pomembnih organov ne smemo preobremeniti
Med pomembne organe umeščamo jetra, ledvica, žolč in pljuča. »Na telesu so lahko največ tri obloge hkrati, a le ena izmed njih je lahko na tako imenovanem pomembnem organu,« opozarja Ferjuc. Pri poškodbah ali težavah z okončinami lahko takoj začnemo z debelejšimi oblogami, kar pomeni, da pripravimo kos tkanine iz naravnih vlaken, denimo bombaž, lan, platno ali gazo, veliko približno 20 krat 15 centimetrov. »Z leseno žlico nanesemo na tkanino tri do štiri žlice gline, položimo na boleče mesto in rahlo povijemo s povojem. Nato pustimo delovati tri do štiri ure, več ne. Če se pojavi bolečina jo odstranite in ponovite šele naslednji dan. Odstranite jo tudi, če se gina posuši, ne glede na čas. Pri poškodbah včasih zadostuje že pet do deset oblog, pri bolezni okončin pa včasih traja tudi do treh mesecev, odvisno od posameznika,« je pogovor končal naš sogovornik.
Vanja Slobodnik