Milan 
Topel zimski dan je bil. Sonce je bilo nizko na nebu, tako nizko, da je sijalo skozi malo okno in prijetno grelo sobo. Na ulici se je slišal otroški smeh, vzkliki in zvok padajočega kamenčka. Otroci so se igrali ristanc.
Vila je stala ob nizki omarici na kateri je bila stara, ročno izrezljana skrinja. Pregledovala je vrečke in urejala seznam. Otroka sta planila v hišico in se veselo smejala.
»Pozdravljena, Sončica in Bor, kar naprej,« ju je povabila Vila.
»Kaj pa počneš?« sta jo zvedavo vprašala. »Kaj imaš v tej skrinji?«
»To je skrinja mojega dedka. V njej hranim vrečke, v katerih so semena. Ali vesta, kako dragocena so stara semena? So pravi zaklad. Seme točno ve kaj mora početi in nikoli se ne sprašuje ali je to prav ali narobe, dobro ali slabo, raste, ker ve, kakšno je njegovo poslanstvo.«
Bor in Sončica sta bila začudena. »Kakšen zaklad neki? Nekaj semen in stare vrečke? Zakladi so ja polni cekinov, dragih kamnov, mečev in kron.« se je pošalil Bor, nato pa resno nadaljeval: »Seveda veva, da so dragocena. Iz njih vsako leto zraste vse, kar pridelaš na vrtu, mar ni tako? Vse, kar kupimo v trgovini mora nekje nekdo pridelati. Vem tudi, da ni vseeno v kakšno zemljo posejemo semena, s kakšno vodo zalivamo, kako gnojimo in spodbujamo rast rastlin.«
»Tako je,« se je nasmejala Vila. Skupaj so nadaljevali z urejanjem seznama. Vrečke so bile označene z imeni: star fižol babica – sorta maslenec, v drugi je bil sivček, v naslednji paradižnik v obliki srca, pa solata gospe Marije in buče Mojca, paprika tete Tadi, drobna šalotka, stroki česna iz Rovinja, špinača Popaj, peteršilj in korenček, ajda.
»Ta tvoj paradižnik v obliki srca je najboljši paradižnik na svetu! Veš ne more se primerjati s tistim, ki ga očka kupi v trgovini, tisti je brez okusa in voden,« je rekel Bor. Vila jima je razložila: »Ta paradižnik se imenuje volovsko srce in ko ga prerežeš na pol tudi spominja na srce, saj ima štiri prekate, tako kot tvoje, ki ti bije v prsih.«
»Zakaj ima ta mali fižol to belo pikico?« je vprašala Sončica.
»Veš, iz te pikice požene kalček, ko ima fižol dobre pogoje za rast, ko ga položimo v zemljo, zalijemo z dobro vodo in ko nanj sije sonce, zraste. No, pa naredimo poskus s fižoli. Izberita si jih, vsak po pet fižolčkov. Vzemita lončke in prst, posadili jih bomo.« je predlagala Vila.
Bor je svoje fižole posadil v moder lonček, Sončica pa v rumenega. Dogovorili so se, da bodo vse fižole zalivali z vodo, ki jo vsak dan pijejo. Semenom so privoščili najboljše. Zdravo vodo Vila pripravi v posebni himalajski pojoči posodi. In enkrat je Boru ta voda čisto zares pomagala, da je zmagal na državnem prvenstvu v karateju. Vila je svoje fižole posadila v oranžen lonček in jih zalila z vodo iz vodovoda.
Otroka sta vsak dan z zanimanjem spremljala rast fižolčkov, po petih dneh sta iz zemlje pokukala prva dva klična lista. Počasi so začeli odganjati tudi pravi listi fižola. Ugotovila sta, da je fižol dvokaličnica in da se začetna klična lista razlikujeta od naslednjih fižolovih listov. V vilinem lončku pa se ni dogajalo čisto nič, še plesen je napadla zemljo.
Vila ima poseben setveni priročnik po Marii Thun, v njem so zapisane številne modrosti biološko dinamičnega kmetovanja, ki jih mladi vrtnarji potrebujejo ne glede na to ali živijo v bloku ali na vasi, ali imajo svoj vrt na balkonu ali pa veliko njivo. V njem so poiskali datum, ki bo primeren za presaditev fižola na vrt v spomladanskem času.
Še so se pogovarjali o semenih, planetih, o tem, da tudi rastline čutijo, zraven so srkali čaj za srečo. Sončica je sanjarila, da bo fižol zrastel čisto do oblakov in povedala je še, da ne mara jabolk in banan, ki so v trgovini zavite v plastiko in ne morejo dihati, rajši ima vse tisto, kar zraste na Vilinem vrtu.
Eko Vila
ZA STARŠE
Rudolf Steiner je bil med drugim tudi začetnik biodinamičnega poljedelstva. Leta 1921 je organiziral Poljedelski tečaj za velike kmetovalce v Nemčiji, na katerem je opozoril na resne posledice uporabljanja kemičnih sredstev, umetnih gnojil in škropiv v poljedelstvu ter nespoštovanje naravnih ciklov v kmetijstvu, ki se je vse bolj industrializiralo. Trdil je, da »nadsončni« planeti Mars, Jupiter in Saturn sevajo svoje sile – energijo globoko v zemljo, od koder jih kremenčaste kamenine sevajo nazaj v prst, v kateri rastlina korenini. Rastlina ima te sile na razpolago od »nadsončnih« planetov in jih vgradi v svoje plodove kot sile vitalnosti. Prav tako drugi »podsončni« planeti, Luna, Merkur in Venera, sevajo drugo vrsto energije, katero privlači nase apnenec v tleh. Rastline, ki sprejemajo to energijo, pridobijo z njo sposobnost tvorbe semen, ki dobro kalijo. Energije podsončnih planetov posredujejo sposobnost dobre reprodukcije ali »sile reprodukcije«. Delovanje so izmerili ob sončnih mrkih. Rudolf Steiner je predpostavljal, da imajo tako kot človek in živali tudi rastline neko svojo »osebnost« – posebnost. Na omenjenem poljedelskem tečaju je izjavil: »Konec tega stoletja bodo naša živila tako prazna, da za človekovo prehrano ne bodo več uporabna, polnila bodo le njegov želodec, a resnično prehranjevati človeka ne bodo več mogla.«
Vir: knjiga Kmetijski tečaj (dr. Rudolf Steiner)
Kakovosten prosti čas z otrokom lahko preživimo tudi ob opazovanju rasti novega življenja, ki se poraja iz semena. Seme v svoji prvobitnosti v otroških očeh ne vzbuja posebnega zanimanja. Ko pa seme začne kazati znake življenja, otroški radovednosti in čudenju ni konca. Starši bi morali spodbujati čudenje, saj je to lastnost zdravega in radovednega otroka.
Rišite, pišite in opazujte, kako iz semena zraste nova drobna bilka in kasneje rastlina, ki nas nahrani.